V časih, ko je vprašljivo, kam in za koliko denarja bomo lahko leteli, se kot na dlani za par prijetnih dni ponuja avstrijska prestolnica. Za dokaj dostopen denar ponuja kulturo, zabavo, znamenitosti in dovolj zelenih površin, da lahko vsaka družina najde kaj zase. Midva sva bila na Dunaju že večkrat, a za otroka je bilo to ravno dovolj veliko in raznoliko mesto, da sva jima ga z veseljem razkazala.

Na naš Dunaj smo se odpravili lani med prvomajskimi počitnicami. Pot iz Ljubljane vam bo z enim postankom vzela približno štiri ure, Štajerci in Prekmurci pa boste tam seveda še nekoliko hitreje. Mesto ponuja obilico različnih nastanitev, od preprostih penzionov, do AirBNBjev in seveda – za primerno ceno – tudi lepših hotelov v središču mesta. Mi smo za 3 nočitve rezervirali preprosto stanovanje preko Bookinga. Spali smo v becirku Briggitenau, ki je sicer malo oddaljen od središča mesta, a ima dobre avtobusne in podzemne povezave. Tako smo nekako dobili največ za naš denar. Po mestu smo se namreč premikali izključno z javnim prevozom, saj so parkirišča draga, promet pa večinoma precej gost.

Javni prevoz na Dunaju je dokaj poceni, kar pa ne velja za vstopnine za turistične znamenitosti. Tako smo pred potovanjem investirali v Vienna PASS (v objavi omenjen neštetokrat, a ne gre za plačano sodelovanje – samo priporočam, ker vam morda pride prav). Za naju je bila cena 148€ za tridnevno karto, za 6+ let 72€, medtem ko se je mlajši sin še ravno »prešvercal« in so bile vstopnine ter prevozi zanj zastonj, saj je 6 let dopolnil šele teden po našem prihodu domov. Pri načrtovanju takšnih izletov je dobro, da vnaprej predvidite, kaj želite v mestu videti in tako lahko hitro izračunate, ali se vam nakup Vienna PASS izplača ali ne. Naš urnik je bil kar precej natrpan in hiter izračun po koncu potovanja je pokazal, da bi za javni prevoz in vstopnine brez Vienna PASS plačali skoraj enkrat več. Seveda pa smo tudi veliko videli.

Dan 1: Prihod, nastanitev in skok v center

 Dan za prvi kebab in prvo katedralo! Okrog 14h smo bili že na Dunaju in si nasproti našega stanovanja na Hannovermarktu privoščili malo nakupovanja sadja za po poti ter prvi kebab. Ker gre za turško četrt, boljšega na Dunaju ne boste jedli, cenejšega pa verjetno tudi ne. Nato smo skočili na podzemno, ki nas je popeljala v sam center mesta. Prva postaja je bila Katedrala Svetega Štefana (brezplačno, za ogled katakomb, samostojni ogled z avdio vodičem in vzpon na stolpe različne plačljive vstopnice; pred obiskom zaradi verskih obredov preverite dostopnost). Sama katedrala je resnično impozantna in kar nekaj časa smo se zadržali v vseh javno dostopnih delih, medtem ko se tokrat v katakombe nismo spustili.

Katedrala je bila močno poškodovana med 2. svetovno vojno, o čemer lahko več preberete na razstavi, če katedralo obkrožite od zunaj, v notranjosti pa smo imeli tihe, a resne pogovore o tem, kaj je spovednica, kaj je greh in kdo so vsi ti marmornati gospodje. Na koncu sem Marku precej uspešno prevedla še en cel epitaf iz latinščine in sem za naslednji dve uri dobila nekaj plus točk, ker seveda otrok ne ve, da je znati latinsko v resnici precej lame J Prižgali smo še 2 svečki, naše želje za nas in naše bližnje pa bomo zadržali zase.

Ker kebab še ni čisto popustil in ker se je zdelo, da je to edinkrat, ko nas bo pot vodila čisto v center, smo se par ulic stran odpravili v trgovinico Edelglas (Dorotheergasse 6/8, odprto 10-18h, sobote 10-17h, nedelja zaprto), kjer skozi celo leto lahko kupite ročno barvane božične okraske. Mi en okrasek izberemo v vsakem mestu, ki ga obiščemo, in tokrat je z nami domov odšel dunajski zrezek – za ta okrasek pač ne bomo pozabili, kje smo ga dobili.

Čas je bil za prvo okrepčilo in na srečo smo našli majhno mizico v bližnji legendarni slaščičarni Aida, kjer sva z mojim spila kavo, otroka pa sta ob prijetnih pomladnih temperaturah pojedla vsak svoj sladoled. Če ste fani Sachar torte, je seveda najbolj primerno, da jo pojeste ravno tu, s pogledom na staro mesto in konjske vprege. Če pa je lakota večja, vas najboljši Kaiserschmarn, torej carski praženec, čaka skoraj direktno nasproti Štefanove katedrale v kavarni Demel (Kohlmarkt 14, 1010 Wien). Le denarnico bo treba odpreti malo bolj na široko, kot bi morda pričakovali, cenejši je, če ga vzamete 2go in se z njim sprehodite skozi mesto.

Okrepljeni smo dan nadaljevali proti naslednji postaji, Cesarski zakladnici (odrasli 16€, otroci 6+ 12€, Vienna PASS brezplačno; vsak dan razen torka 9h-17:30). Če ste po duši vsaj malo srakice, tako kot sta moja otroka in jaz, potem tega ne smete izpustiti.

Od cesarskih kron (celo tiste iz Svetega rimskega cesarstva!), do žezel, mečev, kraljevih oblačil, tapiserij, draguljev, nakita, do čisto »pravega« samorogovega roga.

Če se ne poglabljate preveč v zgodovino, ampak se sprehodite in si spočijete oči, boste porabili kakšno uro. Prtljago lahko odložite v omarice, imajo tudi dobro urejene toalete in simpatično trgovinico.

Ko smo že ravno pri trgovinicah – midva sva že nekaj časa nazaj otrokoma uvedla shopping budget za naša potovanja. Tako se ne kregamo na vsakem vogalu, ampak morata sama presodit, kaj bi imela in ali bosta za to porabila svoj denar. Za Dunaj sta za 4 dni dobila 50 EUR, pri čemer spominske majčke in pa kartice za babice in dedke ter znamke vedno častiva midva (cca 20-30€ po glavi). Vsak dobi svojo kuverto, v njej priskrbite dovolj drobiža, pa se boste rešili marsikaterega prepira.

Zadnja postaja našega prvega dne je bila nekaj, kar po mojem mnenju z otroki na Dunaju ne smete izpustiti, toplo pa priporočam obisk tudi, če ste tja odpravite sami ali v dvoje. Haus der Musik (odrasli 19€, otroci do 12 let 8€, Vienna PASS brezplačno; odprto vsak dan od 10h do 22h) je glasbeni muzej, v katerem velja vse drugo, kot samo hodi in glej. Že na stopnišču vas čaka klaviatura, prvo nadstropje čudovite baročne stavbe je posvečeno znanosti zvoka (noro! res noro dobro narejeno!). V višjih nadstropjih spoznate skladatelje, dirigirate Dunajskim filharmonikom in ustvarite čisto svoj valček.

Eden najboljših muzejev, kar sem jih kdaj obiskala in res toplo priporočam obisk, za katerega si rezervirajte vsaj dve uri. Tudi tu vas na vrhu čaka trgovinica, v pritličju pa simpatična kavarna in pa koncertni klavir, če si le upate.

Po napornem prvem dnevu je bil čas za večerjo (če imate med počitnicami željo jesti na kakšnih specifičnih mestih, rezervirajte vnaprej, mi smo mizo iskali skoraj eno uro), pa pod tuš, zmasirat utrujene tačke s Sitis magnezijevim gelom in spat.

Dan 2: Palača Schonbrunn

Najprej logistika, ki sicer ni kompleksna, ampak jo je treba osvojit, da lahko obisk karseda dobro načrtujete.  Odpiralni čas od marca do konca junija je od 8:30 do 17:30. Če boste karte kupovali na licu mesta, vam priporočam, da pridete zgodaj, saj so vrste lahko zelo dolge.

V celotnem kompleksu je 101 stvar, ki jo greste lahko pogledat, najpomembnejša pa je seveda palača, ki je razdeljena na 2 dela: cesarske sobane (prevod prosto po Prešernu – State apartments) in pa dejanska palača. Potem imate različne vrtove, otroški muzej, Sisi muzej, muzej kočij, živalski vrt, Glorietto, Puščavsko izkušnjo, različne atrakcije za otroke in še in še – mi smo tam preživeli cel dan. Vse, kar je na voljo v Schonbrunnu, je bilo vključeno v Vienna Pass, z izjemo palače (vključeni so samo State apartments – tu je doplačilo za ogled palače še 38€ za odrasle in 28€ za otroke nad 6 let). Na strani Imperial tickets so vam na voljo različne kombinacije kart – največji paket vas pride 81€ za odrasle in 58€ za otroke. Že samo z dnevnim obiskom Schonbrunna in vsega, kar vam ponuja, prinesete noter že polovico Vienna Pass. Če pa si želite ogledati samo palačo, pa je seveda ceneje kupiti samo vstopnice.

Na samem posestvu je na voljo kar nekaj možnosti za nakup pijače, manj pa za nakup hrane, z izjemo hitrih snackov ter možnosti kosila v živalskem vrtu, kamor se boste zapeljali z vlakcem (s katerim greste potem lahko tudi Gloriette in nazaj na izhodišče do palače – mi smo nekaj tega raje prehodili). Če boste pogledali polovico vsega, kar vam Schonbrunn ponuja, boste tu 5-6 ur, tako da se ustrezno oblecite in opremite s prigrizki.

No, mi smo šli seveda najprej v palačo – zato smo vendarle tu. To je bil za otroka prvi obisk takšne palače in sta bila res navdušena nad velikostjo, slikami, dekorjem, ni pa seveda to še točka, v kateri bi odpirali kakšne resne diskusije o Habsburgih, tako da jima nisem težila in sem pustila, da sta razpredala po svoje. Po palači smo si ogledali še bližnje vrtove ter razgledne ploščadi, potem pa pot nadaljevali proti središču pod hribom, kjer vas čakata manj impresivni Vodnjak angelov in zelo impresivni Neptunov vodnjak.

Otroci se lahko zdirjajo v labirintu, pojeste sladoled, nato pa se skozi parter vrnete nazaj k palači.

Desno od glavnega vhoda v palačo vas po nekaj sto metrih pričakuje muzej kočij, ki vam ga res toplo priporočam, ker resnično pokaže razsežnost, bogastvo in navade habsburških plemičev. Nad njim smo bili enako navdušeni vsi v družini, pa tudi fajn je bilo za eno uro pobegnit z žgočega majskega sonca.

Po obisku smo ritke parkirali na klopco tik pred muzejem, kjer smo pričakali vlakec, ki nas je »potegnil« do živalskega vrta. Najstarejši neprekinjeno delujoč živalski vrt na svetu je majhen v primerjavi s tistimi, ki jih lahko doživite v marsikateri drugi evropski prestolnici, a ima zaradi svoje majhnosti in tudi arhitekture čisto poseben čar.

Po kosilu smo se z vlakcem zapeljali še nekaj sto metrov v klanec do alpskega dela živalskega gradu, nato pa se peš po senčni poti napotili do Gloriette, ki vas čaka na vrhu hriba nad Schonbrunnom (do nje se seveda lahko neposredno od palače povzpnete tudi peš).

Glorietta je ena mojih najljubših stavb na svetu (in najljubša neoklasicistična), saj mi dopušča obilico sanjarjenja o vseh večerjah, ki so tam potekale. Žvenket srebrnine, trkanje kristalnih kozarcev, pridušen smeh, skrivni ujeti poljubi med kolonadami… ah, če bi se le umivali, bi šla takoj nekaj stoletij nazaj po samo en nepozaben večer v moji Glorietti.

Tudi če niste romantiki, verjamem, da vas bo Glorietta navdušila, ponuja pa tudi prekrasen razgled na cel Dunaj.

Ker smo do tu že nabrali 20.000 korakov za tisti dan, smo se vlakcu pustili odpeljat v dolino. V okolici palače smo kar lep čas iskali nekaj za pod zob, na koncu spet jedli nič omembe vrednega, nato pa v sobo, pod tuš, magnezij na razbolene mišice in spat!

Dan 3: Stolp na Donavi, Naschmarkt, Akvarij, Prirodoslovni muzej in najboljši dunajc

Dan, ko sem prvič v življenju mislila, da mi bodo dejansko odpadle noge, pa sem videla in prehodila že veliko sveta. Definitivno vam ne priporočam, da vse to stlačite v en dan, do as I say, not as I do. Vstali smo zgodaj, v lokalni pekarni pojedli vsak svoj rogljiček, nato pa skočili najprej na podzemno in še na avtobus, ki nas je pripeljal direktno pod Stolp na Donavi (odrasli 18€, otroci 6-14 10,80€, 2-6 let 5,40€, z Vienna Pass brezplačno; odprto od 10h, zapiralni čas se razlikuje glede na sezone). Z dvigalom smo se povzpeli 150m visoko, kjer smo kakšne pol ure preživeli na 360stopinjski ploščadi in poskušali identificirati različne točke Dunaja. Cela zadeva je OK, ampak mislim, da ne bo konec sveta tudi, če jo izpustite – večinoma vam bo verjetno namreč kar precej iz poti.

Ker sta tamala že leta težila za Hop on, hop off avtobus, in ker je en s potjo v center ustavljal ravno pod stolpom, sem tokrat pristala (ampak samo zato, ker so tudi vsi ti avtobusi vključeni v Vienna Pass #press). Kar pa nisem računala je, da smo se do centra v hudi vročini vozili več kot eno uro in da smo Marka, ki se na avtobusu ni želel premaknit v senco, potem še eno uro v bližnjem cafeju spravljali skupaj z (pre)dragimi smoothiji in sendvički. Ko pridete v Opera Ring, s cenami ni več šale – kavo vam bodo sicer postregli na srebrnem pladnju in z belimi rokavičkami, a plačali jo boste toliko, kot pizzo v Ljubljani. V vednost in ravnanje.

No, nas je pot vodila mimo opere in teatra do Naschmarkta, ki je bil na srečo edina turistična past, na katero sem nasedla ob tokratnem obisku Dunaja. Tržnica je res ogromna, impozantno ogromna, a če si malo pozoren kaj hitro ugotoviš, da vsi prodajajo bolj kot ne isto, trgovci so zelo agresivni, cene ubornega kosila, ki smo si ga privoščili sedeč na tleh (do stola pridejo le starejši in nosečnice), pa so bile agresivne. No – vsak osel mora enkrat na led in tokrat smo šli pač na led vsi štirje osli, pa nič zato.

S tržnice smo se kaj hitro pobrali in pot nadaljevali proti akvariju – Haus des Meeres – Hiša morja (odrasli 23,50€, otroci 6-15 let 9,80€, 3-5 let 6,50€, ni vključeno v Vienna Pass; odprto od 9h do 20h). V življenju sem videla kar nekaj akvarijev in čeprav tistega v Montereyu v mojem srcu ne bo zamenjal noben, je Haus des Meeres dobro usidran na 2. mestu.

Akvarij ima kar 11. nadstropij in pro tip je, da ne začnete od spodaj navzgor, ker boste potem 11 nadstropij hodili peš, ampak se z dvigalom odpeljete na vrh in nato prodirate proti dnu.

Besedo akvarij je v resnici za uporabljati precej lahkotno, saj boste poleg rib, mehkužcev in morskih psov srečali tudi komodo zmaje, žuželke, plazilce, prosto se boste sprehodili med pticami in opicami in še kaj. Izjemna dogodivščina za vse, mi smo se noro zabavali.

Pa ker nam očitno še ni bilo dovolj, in ker smo bili ravno dovolj blizu, smo hitro izglasovali še obisk Prirodoslovnega muzeja (odrasli 18€, otroci do 19 let brezplačno; vključeno v Vienna Pass; odprto od 9h do 19:30). Muzej je seveda orjaški, tako da smo se po prihodu na hladno usedli in naredili hiter plan, kaj si bomo sploh ogledali, saj so noge na tej točki že malo bolele. Seveda ni bilo šans, da z Markom spustila geološko zbirko – pač ljubiva svoje kamne in v tem muzeju so imeli kar 5 velikih hal kamnin, meteoritov in fosilov.

V spodnjem nadstropju smo se potem sprehodili še med dinozavri ter se malo podučili o prazgodovini in ledeni dobi. Za amen pod kamen smo obiskali še Willendorfsko Venero, nato pa je bilo za tisti dan res dovolj, ura je kazala že krepko čez 25.000 korakov. No ja, Mark je še svoj budget dodobra spraznil v muzejski trgovinici, ker je bilo vsekakor treba kupit kar nekaj kamnin za njegovo zbirko.

Ker pa ni vsak dunajc dovolj dober dunajc, smo se še zadnjič tisti dan spustili v metro, odtacali dober kilometer in prispeli v Gasthaus Rapp, kjer smo odbili vsak svoj orjaški, predvsem pa res odličen dunajc. Toplo priporočam, vrhunska sveža hrana in normalne cene. Po tem pa na avtobus in domov, 30.000 korakov je klicalo po hladnem tušu in topli postelji.

4 dan: Španska šola jahanja, mestni park, z ladjico po Donavi in domov

Zadnji dan smo kovčke zmetali v avto, si zalepili žulje in se pripravili na še zadnji dan dogodivščin sončnega Dunaja (vreme nam je bilo še preveč naklonjeno, ves čas smo iskali senco). Naša prva postaja je bila trening Španske jahalne šole (termini in cene online, zelo različno). Gre za dopoldanski trening za dejanske predstave, ki jih izvajajo v španski jahalni šoli. Ne vem točno, kaj sem od tega pričakovala, ampak vsekakor preveč. Konji so sicer čudoviti za pogledat, vidi se, da za njih skrbijo kot za plemstvo, ampak celotna predstava je bila precej dolgočasna in smo jo po pol ure zapustili. Prav tako dolgo pa smo potem viseli čez cesto, kjer so hlevi, saj je bil ta del videti precej bolj zanimiv. Tako da se bomo naslednjič raje odločili, da si ogledamo konje na ta način. Je pa sama zgodovina Španske jahalne šole zelo zanimiva in vam predlagam, da si malo preberete, preden se odločite za obisk.

Po reaplikaciji sončne kreme, kavici in jutranjem rogljičku smo se odločili, da čas do naše ladjice preživimo v bližnjem parku. Stadpark Vienna je v bližini reke (Wien Mitte) in vas do tja od centra ne loči veliko, če potrebujete vdih in izdih v mestnem vrvežu. Skozi park teče reka, ki otrokom ponuja obilico zabave, klopic v senci je dovolj za starejše in ti dve uri sta bili prav prijetno preživeti, preden smo se podali na odisejado.

Zakaj odisejado? No, na praktično vsakem našem potovanju se radi spustimo na reko, da vidimo mesto še iz druge perspektive in to je bila vedno nadvse prijetna izkušnja. Tokrat sem videla, da je križarjenje po Donavi z DDSG Blue Danube iz centra mesta vključeno v Vienna Pass in seveda naredila rezervacijo (informacij vam sploh ne dam, izogibajte se jih kot kuge).

Na kar pa nismo računali je, da DDSG proda bistveno več kart, kot ima sedežev, tako da smo potem slabi dve uri stali na palubi tako daleč od zvočnikov (tam je bila gneča), da nismo nič slišali, kje se vozimo in kaj gledamo, na nas je sijalo sonce (tudi v senci ni bilo prostora) in nasploh je bila izkušnja več kot neprijetna. Potolažili smo se se s sladoledom v Eissalon am Schwedenplatz (odlično), nakupili še nekaj malega spominkov in potem je bil čas za pot domov.  

Tole je bil naš prvomajski Dunaj. Ni za vsakogar, delali smo med 14 in 19km dnevno (otroka sta bila tu stara 5 in 9) in vsak dan kot mrtvi popadali v postelje. Razen pri Rappu smo jedli zelo povprečno, včasih celo slabo, tako da temu delu raziskovanja namenite več pozornosti, če radi dobro jeste. Smo pa videli ogromno, doživeli še več in je Dunaj pustil dober prvi vtis za otroka. Ko se čez leta vrnemo, pa malo več kulture – tokrat sta bila za to še premajhna.

Uživajte v svojem Dunaju, če si ga privoščite.